»Mislim, da je to primeren trenutek, da pozovem vse ljudi, vse Irance z vsemi njihovimi razhajajočimi se mnenji, kjer koli na svetu že so, v Iranu ali v tujini. Dovolite mi, da vas prosim eno samo stvar. Dajmo na stran vsa naša nesoglasja, vse razlike. V tem trenutku sta najpomembnejši naša država in njena svoboda.«
»Moje filme vedno navdihuje okolje, v katerem se znajdem. Pred tem nisem bil nikoli v zaporu, moje okolje je bila le običajna družba. Tisto, kar sem videl, me je inspiriralo, torej vsakodnevno življenje povsem običajnih ljudi. Ko pa sem postal zapornik, se je bilo nemogoče izogniti vplivu tistega, kar sem doživel in videl.«
»Filmu sem dodajala občutek postindustrijske družbe, metalnosti in grobosti. Zame je to način, da izrazim, kako se je v družbo zajedel strah, ki je vse razgradil. Ljudi je pustil v njihovi osamljenosti. In seveda vemo, da ima strah moč, da ljudi takoj obrne drugega proti drugemu.«
